Prvič sem se srečal s pojmom 3D tiskarna pri nekem tehničnem predmetu v srednji šoli. Učitelj nam je pokazal posnetek, kjer je naprava v plasteh tiskala majhno figurico. Takrat mi je bilo to videti kot znanstvena fantastika. Nisem si mogel predstavljati, da lahko doma na mizi narediš pravi predmet, brez orodij, brez brušenja, žaganja… samo s plastiko in načrtom.
Čez nekaj let sem se spet spomnil na to, ko sem v enem lokalu videl natakarja, ki je nosil ime na znački, narejeni iz svetleče plastike, v zanimivi 3D obliki. Povedal mi je, da ima doma mašinco, ki se ji reče 3d tiskarna in da si sam dela vse od okraskov do uporabnih stvari za vsakdan. V tistem trenutku sem vedel, da moram tudi jaz poskusiti s tem.
Kupil sem si svojo prvo 3D tiskarno, eno tistih osnovnih, ki jih moraš skoraj sam sestaviti. Prvi teden je bil kaos. Vse je škripalo, filament se je zatikal, modeli so se odlepljali s podlage. Ampak ko sem po vseh popravkih in kalibracijah natisnil svojo prvo uporabno stvar – držalo za telefon, sem bil navdušen.
Zdaj je 3D tiskarna zame orodje, brez katerega si ne predstavljam več domače delavnice. Naredil sem že obešalnike, rezervne dele za kuhinjske pripomočke, stojala za kable, pa tudi nekaj daril za prijatelje. Najboljši občutek je, ko nekdo reče: ‘Kje si to kupil?’ in lahko rečeš: ‘Sam sem natisnil.’
3D tiskarna ni samo za inženirje ali hekerje. Danes je dostopna skoraj vsakomur, ki ima malo potrpljenja in željo po ustvarjanju. Če te vsaj malo mika ustvarjati fizične predmete, je to ena najbolj zabavnih poti, kako začeti. In ko enkrat vidiš, kaj vse je možno, postane kar malo zasvojljivo. Še posebej, ko ugotoviš, da si lahko sam izdelaš nekaj, kar bi v trgovini stalo več deset evrov. Poleg ustvarjalnosti je v tem tudi nekaj praktičnega – prihraniš denar, hkrati pa razvijaš znanje.