Gibanje je šport in ima velik pomen v mladosti pri odraščanju

Ko sem se ta teden z avtomobilom pripeljala na parkirišče po sina, sem lahko opazovala, kako blizu je otrokom šport, ker so ravno imeli zunaj športno vzgojo. Bil je mlajši razred in videla se je razigranost. Ko pa sem pogledala večji razred, ko so ravno tekli, sem bila šokirana, kako jim šport ne pomeni prav nič. Seveda so izjeme, ampak pri večini je bilo videti na obrazu, kako trpijo, kako se jim ne ljubi, kot da jim je nerodno, da morajo teči. 

Priznam, ker sem bila tekačica, da sem tisti trenutek bila jezna, ko sem videla vse te žalostne in naveličane obraze. Kam smo prišli, da otroci ne obožujejo več šport, kot smo ga oboževali mi. Občutek sem dobila, da med njimi sploh ni tekmovalnosti, da gledajo na to, da bodo v cilj pretekli kot zanimivi, dolgočasni, frajerji. 

Takoj sem pomislila, da to za njih ni dobro, še posebej sedaj, ko so v obdobju odraščanja. Njim bi moral biti šport blizu, morali bi biti veseli, ko so tekli, kajti to je zanje dobro. Ko sem videla učitelja športne vzgoje, sem izkoristila priložnost, da ga vprašam, kako danes mladi jemljejo šport, kajti še kako se je spomnil mene, kako sem z veseljem tekla in osvajala zlate medalje. 

Ko sem gledala te otroke, sem si želela, da sem takrat jaz njihov učitelj športne vzgoje in da jih motiviram, da jim povem svojo zgodbo in jih tako navdušim. Vse je odvisno od tega, kako otrokom šport prikažemo. Seveda se strinjam, da so se otroci polenili, vem pa tudi, da potrebujejo motivacijo. 

Sama bom vedno poskrbela, da bo moj otrok imel rad šport, enostavno mi ni pomembno, kateri šport bo izbral, ampak samo to, da se giba, ker se zavedam, da je to nujno potrebno v mladosti, ko odrašča. Tukaj ni popuščanja.